Zaradi velike medsebojne odvisnosti so rudarji pred sprejemom novince preizkušali. Preizkusi so bili zelo zahtevi in novinec je moral izkazati pri delu in v družbi in šele potem, ko so starešine sodile, da je primeren v vseh ozirih, je postal polnopraven član skupnosti. V čeških in slovaških rudnikih so v 16. stoletju svečano sprejemanje novincev. Na praznik so se ob jašku zbrali vsi rudarji in ostali člani skupnosti. Novinec, ki si je pred tem pridobil zaupanje starešin, pa je preskočil jašek in se zaobljubil skupnosti.
Ko so odprtine jaškov postale prevelike za preskok, je skok čez jašek zamenjal skok čez kožo. V jeziku rudarjev je ˝koža˝ kos telečjega usnja z jermenom in trakovi, ki jo je imel rudar pripasano okrog pasu tako, da mu je pokrivala zadnjo plat. Po drčah se je po njej spuščal v jamske prostore, v jami pa ga je varovala pred vlago. Velik pomen rudarske kože kažejo tudi reki, kot sta: ˝Vzeli so mu kožo˝ – kar pomeni, da so ga spodili iz službe ali ˝Potrebno se mu je usesti na kožo˝ – kar pomeni, da ga je potrebno strogo nadzorovati.
Iz rudnikov se je sprejem novincev prenesel na rudarke šole, s tem pomešal s splošnimi študentskimi običaji in dobil svojo sedanjo obliko. Naš skok čez kožo ima korenine v Pŕibramu in Leobnu, kjer je do konca prve svetovne vojne študirala večina naših rudarskih strokovnjakov. Do takrat na ozemlju, kjer danes živimo Slovenci, ni bilo visoke rudarske šole, kljub temu, da je bil ta prostor bogat z rudninami in da so tod rudarili že Kelti in Iliri ter vsi, ki so prišli za njimi. Bili so časi, ko je bila Kranjska s številnimi rudniki in fužinami eden glavnih proizvajalcev jekla v takratni Avstriji in, ko je bila Idrija skoraj monopolen proizvajalec živega srebra in zelo pomemben vir dohodkov habsburške krone.
Skok v preteklosti
