Skok čez kožo je pomembna prireditev, ki je pomembno izoblikovala družabno življenje rudarjev in kasneje diplomantov montanistike. Predstavitev skoka čez kožo je opisal Vinko Koren, dipl.inž.rud..
Na univerzi v Ljubljani je SKOK ČEZ KOŽO prireditev na kateri rudarji, metalurgi, in geologi, ki so študij že opravili sprejmejo absolvente in študente zadnjega letnika vseh odsekov Oddelka za montanistiko v svoje vrste. Prvi Skok čez kožo je bil v Ljubljani leta 1923 leta, ko so tukaj diplomirali prvi študentje rudarstva in nato vsaki dve leti, razen med drugo svetovno vojno.
Osnove skoka čez kožo so v posebnih obredih, nekateri so nekoč rudarji sprejemali novince. Zaradi velikih vrednot, ki so jih ustvarjali, so imeli rudarji posebne privilegije. V srednjem veku so bili osebno svobodni, imeli so svoje pravo in sodstvo, svobodno so izbirali svoje starešine in svobodno so se naseljevali v krajih, kjer je bila ruda. Smeli so nositi orožje in imeli so svoje noše, ene za delo ter druge za svečanosti in še danes imajo svojo uniformo.
Rudarski kraji so bili pogosto daleč vstran od vseh drugih obljudenih krajev in ljudskega dogajanja. Bolj kot drugi, so bili rudarji odvisni sami od sebe in drug od drugega, posebno še pri svojem delu. Ob fizični moči in znanju sta bila potrebna tudi pogum in tovarištvo. Pogum za delo pod zemljo in tovarištvo za pomoč v nesreči. Med rudarji so se oblikovale prve socialne ustanove za podporo družinam posrečenim rudarjev. Neomajna vera v medsebojno pomoč je med rudarji vir moči za premagovanje strahu pred skrivnostnimi silami podzemlja in vez, ki daje temu poklicu poseben čar. Rudarski pozdrav je SREČNO in, če kje, je bila in je potrebna sreča v rudarstvu. Sreča, da rudo najdeš in sreča, da se zdrav vrneš iz jame.
Rudarji so verjeli, da v rudniških jamah prebivajo tudi duhovi, pravljičnim škratom podobi bergmandelci. Bili so dobri in zli. Eni so rudarjem pomagali, jim kazali, kje je ruda in preprečevali jamske nesreče. Drugi so jim nagajali, jih zavajali, prožili zruške in zahtevali tudi smrtne žrtve. V Idriji so nekoč verjeli, da so zli duhovi tudi zunaj jam kličejo ponoči rudarje na kraje, kjer bi se lahko ponesrečili, če žrtev v jami ni bili dovolj.
